KNAPI IN KNAPOWŠNA
Anekdote, vici, rudarske lumparije, pa tudi trpke zgodbe in pripovedi o surovih razmerah globoko pod površjem so neločljiv del idrijske Unescove svetovne dediščine. Spoznajte življenje idrijskega rudarja skozi šestnajst kratkih zgodb.

Dan za dnem ...

Ura je štiri zjutraj, čas za prvo izmeno novega dne. Rudarji, oblečeni v delovne obleke in z napolnjeno karbidovko v roki, pred odhodom v jamo poslušajo berilo. Vsak ima svojega tovariša, edino laufarji, ki po obzorjih potiskajo vozičke, delajo sami. Po osmih urah napornega dela v temi rudarje odreši ura, ki odbije natanko dvanajstkrat. Čas je, da se odpravijo na svetlobo, na sonce.

Karbidowka: rudarska svetilka na plin acetilen, ki nastaja ob reakciji vode in kalcijevega karbida

18 kilometrov s kolesom, v snegu, ob petih zjutraj

Pot v službo ni bila tako preprosta, kot je v današnjem času. Velikokrat je bila iznajdljivost tista, ki je rudarjem sploh omogočala, da so pravočasno prišli na šiht. Še posebno pretkani pa so morali biti rudarji iz osemnajst kilometrov oddaljenega Črnega Vrha nad Idrijo, ki so na rudniki prihajali po dolgih in zavitih cestah, ki takrat niso bile tako urejene kot danes. Rudarji so se zbujali ob pol petih zjutraj. Ker mnogi niso imeli avtomobilov, je bilo najpogostejše prevozno sredstvo kar kolo, in to ne glede na stanje na cesti. Pozimi je bil na cestah zamrznjen sneg, največ težav pa je bilo na mestih, kjer je bil južni sneg, saj je drselo. V teh primerih so morali rudarji večkrat stopiti s kolesa in del poti prehoditi.
Rudar Felc, ki je vse te dogodivščine doživel tudi sam, pa pripoveduje, da je veliko upanje vlagal v nakup mopeda, ki je bil takrat cenovno dosegljiv tudi rudarjem. A kaj ko je bil moped skupaj s kreditom tako drag, da si s plačo ni mogel kupiti niti bencina. In je bil zopet na istem ...

Če ne podnevi, pa ponoči!

Rudarski šiht je potekal v izmenah, in sicer od 6. do 13. ure, od 13. do 20. ure ter od 20. do 3. ure ponoči. Uprava rudnika zamujanja ni tolerirala – ko je rudar Felc iz Črnega Vrha zamudil v službo zaradi dekliščine, se je želel izmuzniti in se izgovoriti, da se mu je na dolgi poti zaradi naglice utrgala veriga na motorju.
Pa mu je dežurni Knap odgovoril: »Baš pa panoč ad zej naprej dilaw.«
In tako je bil za dva meseca obsojen na nočno izmeno.

»Tama je bla w wsaki jam.« – Rafael Mlakar o razlikah med jaški

Zajeban obergutman

Ena izmed stvari, ki so se razlikovale od jaška do jaška, je bila strogost nadzornikov – v jašku Frančiške (jašek Borba) so bili ti namreč »bel zajebani« kot v Kajzerju (jašek Delo). Tako je imel obergutman v Frančiškah pisarno na vrhu stopnic, od koder se je videlo do vrat kopalnice, ki pa nikoli niso bila namazana. Ko je zaslišal škripanje, je zagledal knapa, ki je predčasno prišel s šihta, – in stekel za njim. Konec meseca, ko se je rudarje ponovno razporejalo na delovišča, pa jih je kaznoval s slabšim delovnim mestom.

Obergutman: rudarski nadzornik
»Če si tew da kruha prist, si šaw w rudarska šula.«

Iz šole v Kanun

Idrijska rudarska šola, v kateri so se mladi fantje izobraževali za delo v jami, je bila sestavljena iz teoretičnega dela v učilnicah (2 dneva tedensko) in praktičnega dela v jami (4 dni tedensko). Knapi na šolo nimajo najlepših spominov (za prakso so mnogokrat kosili upravnikovo zelenico ali odstranjevali kamenje s travnikov), a radi povedo, da so bili zelo zadovoljni, ko so se predavanja preselila v današnjo Rožno ulico (v stavbo, kjer je danes Abanka). Le nekaj korakov stran je bil namreč priljubljeni Kanun, kjer se jim je »talent zašwasaw« in kjer so tudi »diplomiral«.

Kanun: rudarski bar v kletnih prostorih bivšega hotela pri Didiču
»Eni sa bli fajn, eni pa taki, de bi ga čimprej adprawu.« – Rafael Mlakar o sodelavcih

Mladi in stari knapi ne sedijo skupaj

Mladi knapi so v prvih letih dela pri rudniku precej »nasrkal« – najprej so morali v topilnici »žukat šuta«, nato »laufat«, šele kasneje so lahko delali kot kopači, nakladači … A starejši rudarji so jih tudi kasneje le stežka sprejeli medse – ni jim namreč bilo povšeči, da imajo mladi fantje višjo izobrazbo in bolje plačano delo kot »stari knapi«. V jami je celo veljalo nenapisano pravilo, da mladi knapi ne smejo sedeti v družbi starih knapov – lahko bi namreč slišali, kaj govorijo.

Žukat šuta: drezati rudo v pečeh, pri čemer se sproščajo strupeni plini
Laufati: teči; laufarji so v teku porivali vozičke z rudo
»Razložnik vriska ihaha, lepo biti je doma, ker v Mejco boji se prit, da jih ne dobi po rit.« - napis s kredo na opažu na 4. obzorju

Pol šihta

Malica je bila navadno po polovici šihta, torej po štirih urah dela. Nekega dne so rudarji dolgo malicali. Pa je mimo prišel nadzornik in jih vprašal: »Koliko časa pa traja pol šihta?« »Štiri ure,« mu je odgovoril eden izmed rudarjev.

Šiht: delo, služba
»Rudarji sma bli zmiri tawarši – in tu sma še zej.« – Rafael Mlakar o knapovski tovarišiji

Nič ni na lepoto

Začenjalo se je delo na etaži. Vse je bilo že pripravljeno na vrtanje, ko pride mimo nadzornik in opazi, da je eden od podpornih stebrov nekam majav. Pa reče cimprmanu: »Tu ba za paprawt.« Ta mu odgovori: »A wiste kwa, na lpota sam kurbe dabije.«

Cimprman: postavljalec lesenih podpornih stebrov v jami

Kafe, kruh in … škrnicl!

Rudarji so malico začeli organizirano prejemati jeseni leta 1957. Pred tem je na rudnik prišla skupina zdravnikov, ki je rudarje pregledovala in jih spraševala, kaj jedo za malico, kdaj jedo in podobno.
Vsi so odgovorili enako: »Kafe mpa kruh.«
Naslednje vprašanje se je razumljivo glasilo: »Kaj pa vzamete v jamo poleg kruha?«
»Škrnicl!« jim je odgovoril eden izmed rudarjev.

Škrnicl: papirnata vrečka
»****** in ****** jemlje dve malici.« - napis s kredo na opažu v jami

Polenta je!

Rudarji so med vojno pogosto malicali polento. Nekega dne so v času malice sedeli na klopci in vpili: »Palinta je, palinta je!« ravno takrat, ko je mimo pritekel na novo zaposleni laufar. Ta je v prepričanju, da rudarji s polento zmerjajo njega, odgovoril: »Pačakte, pačakte par dni, sm now, se bam že naučiw, de bam bel naglu šaw.«

Palinta: idrijski narečni izraz za polento
Laufar: tekač; rudar, ki v teku poriva vozičke z rudo
»Na dwa al tri prepelane wazičke si enga dadaw ... če si pelew tri, si pisaw štir.« – rudarska matematika

Namest za dlesni je šlu za zabi

Posledice zastrupitve z živim srebrom so občutili predvsem tisti rudarji, ki so delali na izrazito srebrnih območjih. Prej kot v enem tednu so se pojavili značilni simptomi – utrujenost, žeja, nespečnost, tresavica in »sladka usta«. Take rudarje so najprej premestili na manj srebrna območja, dokler se simptomi niso unesli, kasneje pa so rudarjem, zaposlenim na srebrnem in v topilnici, začeli deliti špeh, ki je nase vezal živo srebro in omilil simptome.
Rudarji naj bi ta špeh zataknili nad dlesni in ga žvečili med delom, a ga je večina raje odnesla domov, kjer so z njim zabelili polento ali pa so žene spekle ocvirkovco. »Ta towsta pušta sm prnisu,« so knapi dejali svojim ženam.

Na srebrnem: območja z visoko vsebnostjo samorodnega živega srebra
Špeh: mast
Acwirkawca: pogača z ocvirkovim nadevom

Alternativno »čiščenje«

Zaradi neznosne vročine v jami – rudarji pravijo, da je bilo tudi okrog 40 °C – in mokrote so se knapi vračali na površje premočeni, preznojeni in umazani. Urejenih tuširnic in garderob za delovna oblačila pa niso uporabljali vsi. Nek knap pač na tuširanje ni pristajal. Njegov moto je bil: »Kad se suši, se luši.«

»Kukr si kej narube riku, se te je ži pril.« - o dodeljevanju vzdevkov

Ljudje in knapi

Rudarji so pogosto hodili pit k Didiču v Kanun. Nekega dne sta se tam srečala dva znanca. Eden se je ravno namenil v gostilno, drugi pa je odhajal. Pa je prišlek vprašal odhajajočega: »A je nutr kej ldi?«
»Neč,« je odgovoril, »le niki knapaw je!«

Pri Didiču: nekdanji idrijski hotel
Kanun: rudarski bar v kletnih prostorih bivšega hotela pri Didiču
Knap: idrijski narečni izraz za rudarja
»Bil je vinotoč, bila je ljubezen. Šel je vinotoč, šla je ljubezen.« - poezija vinjenega knapa

500 dinarjev

V Kanun je večkrat prihajala tudi Mici Mikševa, ki je rada kdaj kaj popila in pokadila kakšno cigareto. Enkrat se je v Kanunu srečala s knapi. Pa jo je eden izmed njih prav važno ogovoril: »Miči, kulk si pa ncuj zaslužila?«
»Ah, bejžte no, sam tistih waših 500 dinarjew.«

Kanun: rudarski bar v kletnih prostorih bivšega hotela pri Didiču
Mici Mikševa: razvpita ženska s svojevrstnim slovesom, ki se jo je oprijel zaradi lahkega načina življenja.
Knap: idrijski narečni izraz za rudarja
»Tihu budte, ka muži spije.« - Frice Knapov, ko je v jamo prišel delovodja

Kdo je copata?

Rudarji so svojo moškost izkazovali na različne načine. Nikakor se na primer ni smelo vedeti, da kdo doma kakorkoli pomaga ženi, četudi so pomagali vsi.
Nekega petka sta se po koncu šihta pogovarjala dva rudarja. Pa pravi eden izmed njiju: »Krucefiks, jutr je sabuta, bam spet ribaw!«
V tistem trenutku se je zavedel svojega priznanja, obmolknil in osramočeno pogledal tovariša. Ta je razočarano pripomnil: »A, ti tud!«

»Kej si riku?« »Kresilu išem, ka sm ga pazabu.« E, pa sma bli kresilawci.

Kdu rible?

Matevž Bezeljakov, poročen z obilnejšo žensko, se je moral v jami stalno otepati obrekovanj in šal, češ da mora doma ribati tla. Nekega dne pride slabe volje na šiht, pa ga tovariš vpraša, zakaj je nejevoljen. Matevž mu odgovori: »Mah, z žena swa se skrigala.« »Zakwa pa?« »Ma, sm pršu mal iz usranmi čiwli nut, je začila pa wpit nad mana, mi je blu dost, dio porko, sm riku, a ti ribleš al jest!«

»Ka si addilaw ta zadn šiht, si loh šaw w penzjun.« - zvestoba delu do zadnjega dneva