Rudniška kompresorska postaja

Rudniška kompresorska postaja nekoč ...

Rudnik živega srebra Idrija se je, kot eno izmed vodilnih podjetij svojega časa, vseskozi oziral za napredkom in je bil tudi zaradi poslovno-ekonomske pomembnosti vedno deležen stalnih izboljšav. Izrazit tehnološki preskok, ki ga je bil svet deležen v 19. stoletju se je izrazil tudi v najstarejšem slovenskem rudarskem mestu. Novi stroji in naprave, s katerimi so dosegali kvalitetnejše rezultate in boljše izkoristke, so med prvimi dobili mesto tudi v rudarski Idriji. In med slednje sodijo tudi kompresorski stroji in pnevmatska kladiva, ki so ob začetku 20. stoletja predstavljali še veliko tehnološko novost in le malokateri rudnik v takratni Evropi, se je lahko pohvalil s takim tehničnim presežkom.
Tako je že leta 1914 na 4. obzorju začel delovati kompresorska postaja, ki je zagotavljala dovolj komprimiranega zraka za 15 vrtalnih strojev. Leta 1926, že v času italijanske uprave rudnika, so dvema obstoječima kompresorjema, prvemu proizvajalca Breitfeld, Danek&Co. iz Prage in drugemu iz tovarne Kosel, dodali še zmogljivejši kompresor proizvajalca Tosi. Za vse so zgradili na območju današnjega »Olimpa« novo poslopje, zidanega v kombinaciji les-opeka in ometanega z malto (t.i. Rieglebau). Od novega poslopja je bila proti Jožefovem jašku in jašku Inzaghi napeljana cev (»ruri«) s premerom 114,3 mm, po kateri je prehajal stisnjen in topel zrak.
... nekoliko pozneje ...

Po 2. svetovni vojni je rudnik pridobil sredstva, ki so mu pripadala kot del vojne odškodnine. Del teh sredstev je bil leta 1948 namenjen za nabavo novega bolj zmogljivega kompresorja tovarne Chicago Pneumatic iz zvezne države Pensilvanija, ki je nadomestil kompresor proizvajalca Kosel. Stavba v kateri so bili kompresorji se je s stališča delovne, električne in požarne varnosti že kmalu začela kazati kot neustrezna in stekli so dogovori in načrti za gradnjo novega objekta, ki je bil zgrajen 1963, ter v letih 1966 in 1969 dograjen.
Pred izgradnjo novega poslopja so stekle še dodatne raziskave, ki so pokazale, da je tudi kompresor Breitfeld premalo zmogljiv za vse večje delovne potrebe rudnika. Ponudbe za nove kompresorje so bile poslane k takratnim najboljšim proizvajalcem v Evropi. Rudnik se je odločil in izbral kompresorje Atlas Copco, ki so jih izdelovali na Švedskem. Leta 1961 so pri rudniku dobavili prvi tak kompresor z maksimalnim tlakom 8,92 bara. Ta je nadomestil Breitfelda, katerega maksimalni tlak je bil 8,1 bara.
Raziskave in s tem posledične ugotovitve s konca petdesetih let prejšnjega stoletja so dokazale, da se vsebnost živega srebra v rudi vztrajno niža, kar je narekovalo dodatne ukrepe in z njimi povezane tehnološke zmogljivosti in izboljšave. Večja količina nakopane rude je zahtevala več delovnih moči in z njimi se je povečevala tudi količina stisnjenega zraka. Tako so že do konca 60 letih nabavili še dva kompresorja Atlas Copco in zaradi prostorskih stisk povečali stavbo kompresorske postaje. Kadar so bile v jami potrebe po stisnjenemu zraku za pogon mehanizacije res velike, kar ni bilo malokrat, je delovalo hkrati vseh pet kompresorjev.
... in danes

Rudnik živega srebra Idrija je zaključil proizvodnjo živega srebra leta 1995. Stabilnostni pogoji v rudišču so po 500 letih intenzivnega odkopavanja živosrebrove rude zahtevali strokovne sanacijske ukrepe in načrtno zasipavanje odprtih jamskih prostorov. Za potrebe slednjega je kompresorska postaja na 'Olimpu' še delovala vse do leta 2006, vendar s precej manjšo zmogljivostjo. Vse od potresa leta 1976 dalje, pa so se na poslopju kompresorske postaje pričele kazati prve znatne razpoke, ki so zaradi naslednjih dveh potresov leta 1998 in 2004 postale še znatnejše. Objekt je bil po zadnjem potresu tako močno poškodovan, da je ogrožal varnost ljudi in premoženja, zato je bil uvrščen v Program odprave posledic potresa v Posočju 12. 7. 2004. Sprejeta je bila odločitev pri kateri so sodelovali strokovnjaki z različnih področij, da se poškodovani objekt odstrani in na njegovem mestu zgradi nadomestni objekt, ki bo zadovoljil zahtevam popotresne obnove, zakonodaje in predpisov varne gradnje. Iz sredstev popotresne obnove se je v letu 2020 zgradil nov objekt, ki s svojo zasnovo in izgledom na ustrezen način spaja staro in novo ter obeležuje bogato tehnično dediščino rudarskega mesta Idrija. Ureditev notranjosti stavbe in prezentacija obratovanja postaje ter restavriranje treh še ohranjenih kompresorjev pa je naša naloga v prihodnje.
Povzeto po:
  • Mohorič Ivan, Rudnik živega srebra v Idriji, Mestni muzej Idrija, 1960
  • Zelenc Anton, In vendar se giblje, Mestni muzej Idrija, 2001
  • Ustni viri; arhiv Centra za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija

    Fotografije:
  • Fototeka Mestnega muzeja Idrija
  • Arhiv Centra za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija