Živosrebrovo rudišče, svetovna naravna dediščina

Idrijsko rudišče je drugo največje nahajališče živega srebra na svetu. Živo srebro je izjemno čisto in se pogostno pojavlja v obliki kapljic kot samorodno Hg.

Živosrebrovo rudišče je po nastanku in geološki sestavi izjemno zapleteno in zato svetovno pomembna naravna dediščina. Na območju Antonijevega rova se ohranja geološko bogat in zanimiv del rudišča.

Rudišče je nastalo pred 230 milijoni let, v času velikih tektonskih premikov. Ob globokih prelomih so iz zemeljskega plašča pritekale vroče raztopine, bogate z živim srebrom, iz katerih je med ohlajevanjem kristaliziral mineral cinabarit (HgS) ter nadomeščal različne kamnine (epigenetsko orudenje). Del z živim srebrom bogatih hidrotermalnih raztopin pa se je izlival v takratna močvirja, kjer so nastale sedimentne rude (singenetsko orudenje).

Plasti skonca so zaradi svojega izrednega bogastva in izjemnih količin živega srebra najpomembnejši rudonosni horizont idrijskega rudišča. V njih je bila skoncentrirana izjemno velika količina živega srebra v obliki različnih cinabaritnih rud (HgS) in samorodnega živega srebra. Izstopale so predvsem sedimentne (singenetske) cinabaritne rude z rudarskimi imeni – jeklenka, opekovka, jetrenka, koralna ruda in različne druge plastnate rude, z vsebnostjo v povprečju od 5 do 60 %, včasih tudi do 78 % živega srebra. Odkopavanje orudenih plasti skonca je potekalo do prenehanja del v idrijskem rudišču leta 1977. Po ocenah je bilo iz sedimentnih rud pridobljenega kar 30 do 40 % živega srebra.

Geološko preučevanje rudišča in okolice se je začelo v sredini 18. stoletja in traja do danes. Po letu 1960 so slovenski geologi raziskali neobičejen nastanek Hg rudišča v globokem tektonskem jarku in razložili izjemno zapleteno današnjo zgradbo rudišča, kar predstavlja velik in pomemben znanstveni dosežek evropskega pomena.