Zakaj so jih uporabljali?
Klavže so uporabljali za plavljenje lesa za potrebe idrijskega rudnika, ki je v vseh obdobjih svojega delovanja potreboval velike količine lesa za žganje cinabaritne rude, za izdelavo podporja v rovih in izdelavo jaškov, ter gradnjo mogočnih rudniških naprav na površini. Do začetka 20. stoletja za transport lesa ni bilo ustreznih gozdnih cest in prevoznih sredstev, zato je bil najprimernejši način spravila lesa do rudnika plavljenje po naravnih vodnih poteh.
Foto: Klavže; Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji
Kdaj so bile zgrajene?
Klavže so bile sprva izdelane iz lesa in kamenja v obliki kašt. Najstarejše lesene klavže so zgradili leta 1589 na potoku Zala, na Idrijci leta 1595 in na Belci leta 1750. Visoke vode so jih pogosto poškodovale, zato so jih v času vladavine cesarice Marije Terezije, v obdobju 1767-1779 na Belci, Idrijci in Zali, zamenjali z zidanimi. Zgradili so jih iz apnenčastih in dolomitnih klesanih blokov, ki so jih povezali s pucolansko malto. Največje po kapaciteti in dimenzijah so klavže na Idrijci, zgrajene 1772 po načrtih domačina, geodeta in jamomerca Jožefa Mraka (1709-1786).
V zadnjem letu obstoja Ilirskih provinc pod vladavino cesarja Napoleona I. so leta 1813 na Ovčjaškem potoku (Ovčjaku), danes imenovanem Klavžarica, zgradili še Kanomeljske ali Ovčjaške klavže.
Foto: Klavže; Fototeka Mestni muzej Idrija
Kako so plavili les?
Vodne pregrade so odprli, ko so bile v strugi pred klavžami pripravljene zadostne količine lesa. Voda je ves les v nekaj urah odplavila do 20 km daleč, do rudnika v Idriji. V Idriji je bila v strugi Idrijce zgrajena močna prepustna pregrada imenovana grablje, ob katerih se je les odložil (ustavil). Sistem plavljenja po reki Idrijci in njenih pritokih je s pomočjo klavž neprekinjeno deloval od konca 16. stoletja do velike povodnji leta 1926, ki je razdrla leseno grablje v Idriji.
Foto: Belčne klavže; Fototeka Mestni muzej Idrija
Kako je deloval mehanizem za odpiranje vrat?
Pretočna kanala sta bila zaprta z masivnimi lesenimi vrati, ki so se odpirala okrog navpične osi. Zaprta vrata so na drugem koncu pritrdili z »velikim možem«, ki se je prav tako vrtel okrog navpične osi. »Velikega moža« so pritrdili z »malim možem«, katerega ročico je varovalo »poleno«. Na tleh je bilo »poleno« vstavljeno v ležišče, zgoraj pa je bilo stisnjeno med ročico »malega moža« in kamen, štrleč iz stene komore. »Poleno« je kot zagozda onemogočalo zasuk ročice »malega moža«. Da se ne bi premikalo, so ga zavarovali še z »zapiralko«. Pri odpiranju klavžnih vrat je bilo potrebno najprej dvigniti »zapiralko« in nato z »odpiralko« premakniti »poleno« k steni. Ta postopek so opravljali s krone klavž skozi posebni odprtini, ki vodita do komor, saj bi bilo ob odpiranju vrat zadrževanje v klavžah smrtno nevarno. Da so dosegli maksimalni učinek akumulirane vode, so postopek izvedli istočasno na mehanizmih obeh vrat. Z odmikom »polena« je akumulirana voda dobila prosto pot, da odpre vrata, steče v strugo pod pregrado in tam pripravljeni les odplavi v dolino do lovilne pregrade - 'grabelj'.
Klavže - mehanizem odpiranja vrat; Slika Cveto Koder
Kaj so grablje?
412,6 m dolga lesena lovilna pregrada za zaustavljanje plavljenega lesa v obliki grabelj, postavljena poševno na strugo. Zgradili so jih v Idriji pred sotočjem Nikove in Idrijce (na »Lenštatu«). Uporabljali so jih vse do leta 1926.
Foto: Grablje; Fototeka Mestni muzej Idrija
Kdo so bili klavžarji?
S klavžami so upravljali klavžarji, ki so vzdrževali objekt in skrbeli za plavljenje lesa. Večinoma so bili klavžarji posestniki bližnje domačije. Klavžarstvo je bilo pri Rudniku plačana služba in tudi dedna. Če so jo sinovi umrlega klavžarja odklonili, je bila ponujena drugemu. Danes klavžarjev ni več, ostala so le imena domačij in ostale so klavže.
Foto: Klavžarji; Fototeka Mestni muzej Idrija
Idrijske klavže v digitalnem 3D prostoru
Oglejte si posnetek in doživite virtualni prikaz delovanja klavž.
