Žgalnice

Retortna ognjišča

Skozi stoletja so idrijski rudarji uporabljali vrsto načinov za žganje živosrebrove rude. Retortna ognjišča so se obdržala najdlje, saj so jih uporabljali več kot 150 let. Ognjišča so bila razsejana po okoliških idrijskih gozdovih, kamor so rudo tovorili s konji in jo tam žgali ter na takšen način pridobivali živo srebro. Žganje v lončenih retortah se je začelo leta 1494. Na takšen način, ki mu pravimo tudi nemški način žganja, so iz rude pridobili veliko več živega srebra kot pri pred tem uveljavljenem načinu žganja rude v kopah. Hkrati pa se je poraba drv za žganje rude zmanjšala za več kot petkrat.
Priprava rude in izpirkov (šlih)

V 16. stoletju so rudarili predvsem v skonca plasteh, kjer je močno prevladovalo cinabaritno orudenje v obliki različnih sedimentnih rud. Rudo so izkopali in nato drobili in izpirali. Kopanje in drobljenje ni bilo težko, saj so bile takrat izkopane plasti relativno mehke in krhke. Pri drobljenju in izpiranju so pomagale tudi žene in otroci. Na koncu izpiralnega postopka je ostal rudni drobir, ki so ga imenovali 'šlih' (der Schlich - star rudarsko-metalurški pojem - ruda pridobljena na moker način). Šlih ali izpirek so nato sušili in ga suhega tovorili do žgalnih mest v gozdove. Sušenje je bilo potrebno zato, da je bil tovor lažji, in nujno za uspešno žganje in zmanjševanje porabe drv.
Način žganja

Glinene posode so napolnili z rudo in jih zadelali z vlažnim mahom. Napolnjene posode so nato obrnili in jih poveznili v podložne posode in stik skrbno zamazali z glino. Tako pripravljene žgalne posode so nato položili na ognjišče, ki so ga ogradili s kamni. Posode so bile postavljene tako, da se niso dotikale, kar je bilo pomembno za kasnejše boljše ohlajevanje posod. Prostor med posodami so nato v spodnjem delu zasuli z mešanico pepela, zemlje in drobirjem lončenine, ki je nastal pri prejšnjih žganjih. Podložno posodo so zasuli v celoti in približno 10 cm žgalne posode. Preostali del posod so zasuli z lesnim drobirjem. Čez ognjišče s posodami so položili debelejši les, ki se je s konci naslanjal na nekoliko višje obrobne kamne. Les se torej žgalnih posod ni dotikal. Nanj so nato naložili preostali potrebni les. Tako pripravljeno ognjišče so sočasno zažgali z več strani. Za dosego visoke temperature pa je bilo treba na kopo les dodajati. To so morali opraviti zelo previdno, da niso pri tem poškodovali lončenih posod.
Po končanem žganju so s kope odstranili pepel in material med posodami, da bi pospešili hlajenje posod. Dodatno so retorte hladili tudi z vodo. Ko je bila žgalna posoda povsem očiščena ter dovolj hladna, so lončeno posodo sneli iz podložne posode in v podložni posodi nabrano čisto živo srebro prelili v kozje mehove ter ga pripravili za prenos, ki je potekal v lesenih sodčkih.
Počene ali drugače poškodovane lončene posode so po končanem žganju zavrgli, zdrobili in jih uporabili za zasip pri naslednjem žganju. Iz celih lončenih posod, ki so dobro prestale žganje, so odstranili ostanke in jih uporabili pri naslednjem žganju.

S prehodom iz kop na retortni način žganja rude se je poraba drv sicer zmanjšala, vendar je bila za pridobitev enega dunajskega centa živega srebra še vedno potrebna več kot ena klaftra drv (6,82 m3). Vsekakor je bilo smotrneje tovoriti sorazmerno majhne količine težke rude na primerna mesta v gozdove okrog Idrije, kot pa tovoriti velike količine lesa k rudniku. Poleg rude so morali na žgalne lokacije tovoriti tudi velike količine lončenih žgalnih posod in druge osnovne potrebščine.
Oblike in značilnosti lončenih in podložnih žgalnih posod

Žgalne posode so bile oblikovane nalašč za žganje cinabaritne rude, torej po naročilu uprave idrijskega rudnika. Lončenina je bila v splošnem narejena iz slabše gline z mnogimi primesmi peska. Podložne posode so bile velikokrat izdelane manj natančno in so imele debelejše stene. Izdelane so bile s pomočjo vretena v več delavnicah. Da to niso bili majhni posli, potrjuje podatek, da so v sredi 17. stoletja izdelali za idrijski rudnik od 50.000 do 60.000 žgalnih posod. Običajno je tretjina zgornjih posod med žganjem počila, saj so bile lončene žgalne posode pri žganju izpostavljene visokim temperaturam, njihova kvaliteta pa je bila slaba.
Značilnosti žgalniških lokacij

Osnovne značilnosti žgalniških lokaciji so, da se nahajajo na morfološko izravnanih terenih, torej sorazmerno položnih pobočjih. Ležijo v bližini tekočih voda in vse so imele v času žganja z lesom bogato zaledje. Lokacije so sicer neenakomerno razporejene v različni oddaljenosti od Idrije. Na enem mestu so žgali sočasno tudi v tisoč retortah. Posode se med seboj niso dotikale, zato lahko rečemo, da je ena zavzemala površino približno 15x15 cm, 1000 posod je torej pokrilo površino vsaj 22,5 m2, to je 3 x 7,5 m bolj ali manj ravnega prostora. Lokacijo za žganje so določili leto ali dve pred začetkom žganja in tu pripravili drva za več žganj, ki so se med tem časom dobro presušila. Teren so očistili in po potrebi zravnali, verjetno rahlo skledasto oblikovali in prevlekli s tlačeno glino ali glinasto zemljo. Isto lokacijo so uporabili za večkratno žganje.