¿Para qué se utilizaban?
Las presas se utilizaban para hacer flotar troncos para la mina de Idrija, que en todo momento necesitaba grandes cantidades de madera para quemar el mineral de cinabrio, para hacer soportes en túneles y pozos, y para construir las poderosas instalaciones mineras de superficie. Hasta principios del siglo XX, no existían caminos forestales ni medios de transporte adecuados para transportar la madera, por lo que el método preferido para hacerla llegar a la mina era la flotación a lo largo de vías fluviales naturales.
Foto: Klavže; Archivos Históricos de Liubliana, Unidad de Idrija
¿Cuándo se construyeron?
Originalmente, las presas estaban hechas de madera y piedras. Las más antiguas se construyeron en 1589 en el arroyo Zala, en 1595 en el Idrijca y en 1750 en el Belca. A menudo resultaban dañadas por las crecidas y fueron sustituidas por otras de ladrillo durante el reinado de la emperatriz María Teresa, en el periodo 1767-1779, en los ríos Belca, Idrijca y Zala. Se construían con bloques tallados de piedra caliza y dolomita, unidos con mezcla de puzolana. Los mayores en capacidad y dimensiones son las presas del río Idrijca, construidas en 1772 según los planos de Jožef Mrak (1709-1786), agrimensor local.
En 1813, en el último año de las provincias ilirias bajo el dominio del emperador Napoleón I, se construyeron las presas Kanomeljske u Ovčjaške klavže en el arroyo Ovčjak, hoy llamado Klavžarica.
Foto: Klavže; Fototeca del Museo Municipal de Idrija
Kako so plavili les?
Vodne pregrade so odprli, ko so bile v strugi pred klavžami pripravljene zadostne količine lesa. Voda je ves les v nekaj urah odplavila do 20 km daleč, do rudnika v Idriji. V Idriji je bila v strugi Idrijce zgrajena močna prepustna pregrada imenovana grablje, ob katerih se je les odložil (ustavil). Sistem plavljenja po reki Idrijci in njenih pritokih je s pomočjo klavž neprekinjeno deloval od konca 16. stoletja do velike povodnji leta 1926, ki je razdrla leseno grablje v Idriji.
Foto: Belčne klavže; Fototeka Mestni muzej Idrija
Kako je deloval mehanizem za odpiranje vrat?
Pretočna kanala sta bila zaprta z masivnimi lesenimi vrati, ki so se odpirala okrog navpične osi. Zaprta vrata so na drugem koncu pritrdili z »velikim možem«, ki se je prav tako vrtel okrog navpične osi. »Velikega moža« so pritrdili z »malim možem«, katerega ročico je varovalo »poleno«. Na tleh je bilo »poleno« vstavljeno v ležišče, zgoraj pa je bilo stisnjeno med ročico »malega moža« in kamen, štrleč iz stene komore. »Poleno« je kot zagozda onemogočalo zasuk ročice »malega moža«. Da se ne bi premikalo, so ga zavarovali še z »zapiralko«. Pri odpiranju klavžnih vrat je bilo potrebno najprej dvigniti »zapiralko« in nato z »odpiralko« premakniti »poleno« k steni. Ta postopek so opravljali s krone klavž skozi posebni odprtini, ki vodita do komor, saj bi bilo ob odpiranju vrat zadrževanje v klavžah smrtno nevarno. Da so dosegli maksimalni učinek akumulirane vode, so postopek izvedli istočasno na mehanizmih obeh vrat. Z odmikom »polena« je akumulirana voda dobila prosto pot, da odpre vrata, steče v strugo pod pregrado in tam pripravljeni les odplavi v dolino do lovilne pregrade - 'grabelj'.
Klavže - mehanizem odpiranja vrat; Slika Cveto Koder
Kaj so grablje?
412,6 m dolga lesena lovilna pregrada za zaustavljanje plavljenega lesa v obliki grabelj, postavljena poševno na strugo. Zgradili so jih v Idriji pred sotočjem Nikove in Idrijce (na »Lenštatu«). Uporabljali so jih vse do leta 1926.
Foto: Grablje; Fototeka Mestni muzej Idrija
Kdo so bili klavžarji?
S klavžami so upravljali klavžarji, ki so vzdrževali objekt in skrbeli za plavljenje lesa. Večinoma so bili klavžarji posestniki bližnje domačije. Klavžarstvo je bilo pri Rudniku plačana služba in tudi dedna. Če so jo sinovi umrlega klavžarja odklonili, je bila ponujena drugemu. Danes klavžarjev ni več, ostala so le imena domačij in ostale so klavže.
Foto: Klavžarji; Fototeka Mestni muzej Idrija
Idrijske klavže v digitalnem 3D prostoru
Oglejte si posnetek in doživite virtualni prikaz delovanja klavž.
